Demenca postaja tiho epidemija 21. stoletja in je eden največjih izzivov za zdravstveni in socialni sistem v prihodnjih letih.

Dr. Matej Žnidarič

Avtor

Demenca je opredeljena kot sindrom, ki opisuje postopno slabšanje kognitivnih funkcij in vključuje motnje višjih živčnih dejavnosti: spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računanja, sposobnosti učenja, verbalnega izražanja in presojanja.

 Demenci spremlja zmanjšana sposobnost obvladovanja čustev, socialnega vedenja in vsakodnevnih dejavnosti.

S progresijo bolezni je posameznik vse bolj omejen pri opravljanju vsakodnevnih nalog in postaja manj samostojen.

 Bolniki z demenco običajno živijo še 7–10 let po pojavu simptomov. Demenca predstavlja veliko breme tako za negovalce kot za družbo na splošno in je zato eden največjih izzivov sodobne medicine. Kljub temu, da je označena kot epidemija tega stoletja, je o epidemiologiji demence presenetljivo malo znanega.

Epidemiologija demence

Pogostost demence je pri ženskah višja kot pri moških in se s starostjo eksponentno povečuje, pri čemer doseže vrhunec po 60. letu starosti; najvišja je v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu.

 Prevalenca demence pri bolnikih, starejših od 60 let, je na svetovni ravni med 5,6 % in 7,6 %. V starosti od 65 do 69 let ima demenco 0,8 % ljudi, v starosti nad 90 let pa 28,5 %.

Glede demence se po svetu pojavi nov primer vsake 3,2 sekunde, kar pomeni, da bolezen vsako leto prizadene skoraj 10 milijonov ljudi. Incidenca je najnižja v Evropi, kjer se je v zadnjih letih celo nekoliko znižala, najvišja pa je v Aziji s 5 milijoni novih primerov (4,9 % skupnega števila). Največ novih primerov je v starostni skupini od 80 do 90 let v Evropi in Severni Ameriki, v starostni skupini od 75 do 84 let v Aziji ter v starostni skupini od 65 do 74 let v afriških državah. Število se bo vsakih 20 let podvojilo in do leta 2015 naraslo na več kot 131 milijonov. 68 % (več kot 90 milijonov) vseh bolnikov z demenco bo živelo v državah v razvoju.

Demenca z zgodnjim pojavom

Večina epidemioloških študij o demenci se osredotoča na starost kot glavni dejavnik tveganja za razvoj bolezni, kljub dejstvu, da lahko prizadene tudi ljudi, mlajše od 65 let.

 Frontotemporalna demenca in demenca, ki jo povzroča zloraba alkohola, se najpogosteje pojavljata pri mlajših ljudeh. Čeprav je redka, se vendarle pojavlja, zato je treba demenco vključiti v diferencialno diagnozo pri mlajših bolnikih s kognitivnim upadom.

Obremenitev za sorodnike, zdravnike in medicinsko osebje

Zgodnje znake demence je pogosto težko opaziti in skriti, zato je ustrezen strokovni pristop še toliko pomembnejši. K pozni odkritju demence prispeva tudi prepričanje, da so motnje spomina naravni del staranja. Sorodniki oseb z demenco pogosto poiščejo strokovno pomoč šele takrat, ko se soočijo z nepremostljivimi težavami.

Bolnik z demenco po stopnjah bolezni

V blagi stopnji demence kar 52 odstotkov družinskih članov ne prepozna težav z spominom pri bolniku, kaže ena ameriška študija, 13 odstotkov pa jih ne prepozna v primerih hujše oblike bolezni. Sorodniki so nagnjeni k temu, da težave z spominom in druge težave pri bolniku razlagajo kot normalen del staranja. V prvi stopnji je bistveno, da se bližnji sorodniki bolnika seznanijo z naravo bolezni, možnimi vedenjskimi zapleti ter spremembami na intelektualni in čustveni ravni, da bodo čim bolje pripravljeni, ko te spremembe postanejo znatne. Družino bolnika je treba spodbujati, da si z bolnikom deli odgovornosti.

V drugi fazi pacient potrebuje veliko pomoči, saj lahko še vedno opravi veliko stvari, vendar zaradi naprednih sprememb preneha sredi dejavnosti in ne ve, kako nadaljevati. V tej fazi se manj zaveda lastnih sprememb na intelektualni, čustveni in vedenjski ravni. Potrebuje veliko razumevanja in mirne podpore.

 To je najtežje obdobje za sorodnike. Zaradi nespečnosti bolnik tavari in je zmeden, začne izrekanjati neutemeljene obtožbe in postane sumničav.

Tretja stopnja predstavlja hudo obliko demence, kjer se bolnik z demenco zaradi izgube telesnih funkcij ne more več toliko gibati in potrebuje oskrbo.

 Z okolico komunicira le minimalno in se počasi umika v svoj svet. Zaradi zmanjšane aktivnosti se zdi, da so zahteve po negi manjše, vendar se potreba po negi povečuje. V tej fazi se družinski člani zavedajo »odhoda« bolnika z demenco, smrti njegovega telesa.

Vloga osebnega zdravnika in drugih strokovnjakov na področju zdravstva in socialnega varstva

V zgodnji fazi mora zdravnik opraviti potrebne diagnostične postopke, da bi ugotovil morebitne reverzibilne oblike demence, ki jih je mogoče zdraviti.

 V tem obdobju je pomembno tudi ozaveščanje družinskih članov o bolezni. V srednji fazi razvite demence mora zdravnik najti kompromis med potrebami bolnika in zmožnostjo družine za nego. Ambulantne medicinske sestre pomagajo sorodnikom pri negi bolnika na domu. Socialni delavec skrbi za potrebne postopke v zvezi s funkcionalno sposobnostjo bolnika. V tretji fazi postane vloga okrajne medicinske sestre še pomembnejša.

Po podatkih iz literature oskrbo oseb z demenco večinoma zagotavljajo ženske. Vendar pa se po podatkih Alzheimerjeve zveze delež moških, ki skrbijo za žensko sorodnico z demenco, postopoma povečuje, kar nedvomno odraža postopno destigmatizacijo bolezni, spremembe v družbenih odnosih in s tem korak naprej.

Finančna bremena oskrbe bolnikov z demenco

Leta 2015 so stroški zdravljenja demence znašali okoli 660 milijard evrov, vendar se predvideva, da se bodo v naslednjih desetih letih povečali na bilijon evrov.

 Od leta 2010 do 2015 so se stroški zdravljenja demence povečali za 35 %, pri čemer je največji delež, in sicer 86 %, pripadal razvitim državam. Stroški zdravljenja so se zmanjšali, vendar se večina denarja porabi za nego in socialne programe. Raziskave v nekaterih razvitih državah so pokazale, da bolnik z blago demenco državo stane vsaj 14.500 evrov na leto. Študije so pokazale, da oskrba bolnikov s srčnimi boleznimi, kapi in rakom skupaj stane manj kot zdravljenje in oskrba bolnikov z demenco. Smiselno bi bilo več denarja nameniti zgodnjemu odkrivanju tveganja za demenco. Tudi na tem področju so razvite države izvedle študijo, ki je pokazala, da bi zgodnje odkrivanje bolezni, vključno z vsemi pregledi in diagnostiko na primarni in sekundarni ravni, stalo okoli 6.000 evrov. Če vemo, da bolnik z demenco po diagnozi živi povprečno 3–9 let, in če upoštevamo podatke o letnih stroških oskrbe bolnika z demenco, hitro ugotovimo, da bi država z zgodnjim odkrivanjem in preprečevanjem prihranila znatno več denarja.

Globalna strategija za pospešitev napredka na področju demence do leta 2020

Pobudo spodbujajo potreba po enakopravnem in pravičnem dostopu do ustrezne oskrbe za osebe z demenco, želja po večjih finančnih sredstvih za raziskave na področju temeljnih znanosti in razvoja novih zdravil ter uvedba preventivnih ukrepov in ozaveščanja javnosti. program, je WHO sprejela ukrepe, ki naj bi izboljšali stanje glede števila bolnikov z demenco. Predstavlja temelje, ki omogočajo usklajen in celosten pristop vseh zainteresiranih strani pri reševanju problema demence in z njo povezanih bolezni.

Strategija za obvladovanje demence v Sloveniji do leta 2020. Povzema bistvene elemente in zaveze iz dokumentov, sprejetih na evropski in svetovni ravni, ter strategije za obvladovanje demence v drugih državah. Cilj strategije je zagotoviti preventivne ukrepe, zgodnje odkrivanje bolezni ter ustrezen standard zdravstvene in socialne zaščite ter zdravstvene oskrbe za osebe z demenco. Temelji na spoznanju, da so osebe z demenco posebej ranljiva ciljna skupina, ki se zaradi demografskih sprememb in staranja prebivalstva hitro povečuje, osredotočenost na posameznika in njegove potrebe pa zahteva usklajen in hiter odziv države ter multidisciplinarni pristop k zdravljenju. Strategija opredeljuje strateška področja, povezana z obravnavo oseb z demenco, in sicer ozaveščanje in zmanjševanje stigmatizacije bolezni, zgodnje odkrivanje in nadaljnje celovito zdravljenje oseb z demenco ter dostop do zdravljenja in zdravil za demenco, zagotavljanje dostopa do storitev socialnega varstva ter individualnega in celovitega zdravljenja ter paliativne oskrbe za osebe z demenco. Na žalost akcijski načrt še vedno ni usklajen s Strategijo za obvladovanje demence v Sloveniji do leta 2020, zato številne formalne in neformalne institucije ter združenja za celovito podporo pri demenci ostajajo nepovezane, kar škodi vsem, zlasti bolnikom z demenco in njihovim družinskim članom.

Dejavniki, ki vplivajo na razvoj demence

Z zmanjšanjem dejavnikov tveganja, spodbujanjem zdravega načina življenja in razumevanjem bolezni bi bilo mogoče nekoliko zmanjšati splošno razširjenost demence.

 Zato ta načrt spodbuja vlaganje v raziskave, ki preučujejo normalno in patološko staranje ter vključujejo tako uveljavljene dejavnike tveganja (genetika, spol) kot tudi tiste, povezane z visokim krvnim tlakom, sladkorno boleznijo, boleznimi srca in ožilja ter drugimi boleznimi. (vaskularni, imunski dejavniki) ali nezdravim načinom življenja, kjer prevladujejo neaktivnost, debelost, kajenje in alkohol.

 Razširjenost demence v prihodnosti je mogoče zmanjšati le z izobraževanjem, ustrezno oskrbo in podporo; zato je vzpostavitev ustreznega nacionalnega zdravstvenega in socialnega sistema bistvena in ena najpomembnejših prednostnih nalog v strategiji za obvladovanje demence.

Znotraj regij obstajajo razlike v dejavnikih tveganja za razvoj demence. Na nekaterih območjih kot vzroki za višjo razširjenost demence pri teh bolnikih prevladujejo rak in kardiovaskularne bolezni; drugje so glavni dejavniki sladkorna bolezen, hipertenzija in kajenje. Vse pa imajo skupno značilnost, da se pojavnost povečuje s starostjo, zlasti po 75. letu pri obeh spolih. Na trgu že obstajajo markerji, ki zaznavajo nevropatologijo demence v predkliničnih fazah, razviti pa so bili tudi markerji, ki se lahko uporabijo za določanje tveganja za demenco pri bolnikih s kognitivno okvaro (npr. florbetapir).

 Postopek uvedbe takšnega markerja na trg je dolgotrajen in drag, po uvedbi pa je še daleč do njegove uporabe v standardiziranih diagnostičnih postopkih.

Ozaveščanje in zmanjševanje stigmatizacije bolezni

Javnost pogosto slabo prepozna zgodnje znake demence, zato ljudje pogosto prejmejo ustrezno zdravstveno pomoč šele v pozni, napredni fazi bolezni. Osnovni pogoji za zdravljenje prizadetih so ozaveščenost in prepoznavanje prvih znakov bolezni, pravočasni obiski pri osebnem zdravniku, zgodnja diagnoza, zdravljenje, zdravljenje oseb z demenco na domu in pomoč socialnih služb pri tem, spremljanje in načrt podpore po postavitvi diagnoze, ustrezno opremljeni domovi in centri za oskrbo, ustrezna paliativna oskrba ter izobraževanje zdravstvenih delavcev. Dovolj zgodnja diagnoza omogoča ustrezne ukrepe in podporo, da lahko bolnik čim dlje ostane doma, kar je za družbo najbolj humano in stroškovno najučinkovitejše.

Projekt ADAM

Nacionalni projekt ADAM za zgodnje odkrivanje demence pri starejšem slovenskem prebivalstvu si prizadeva ozaveščati splošno in strokovno javnost o vse večjem problemu demence ter s tem prispevati k zmanjšanju stigmatizacije te bolezni, izvajati presejalne teste spomina in miselnih sposobnosti, ki lahko nakazujejo zgodnje stopnje demence, ter omogočiti aplikativne znanstvene raziskave, usmerjene v razvoj novih, dostopnih in neinvazivnih metod za diagnosticiranje demence z uporabo tehnologije EEG. Projekt poteka pod strokovnim vodstvom Kliničnega oddelka za nevrološke bolezni Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. V okviru projekta ADAM je bilo pregledanih okoli 460 starejših odraslih v starosti od 60 do 90 let iz 6 regij v Sloveniji. Prostovoljci so opravili različne teste, kot so vprašalniki, intervjuji in meritve EEG. Vsi udeleženci raziskave so prejeli povratne informacije o svojem trenutnem stanju spomina na podlagi uveljavljenih mednarodnih presejalnih testov za odkrivanje zgodnjih oblik te bolezni. Cilj je razviti učinkovit letni preventivni presejalni program za sistematično zgodnje odkrivanje Alzheimerjeve demence v Sloveniji in omogočiti razvoj novih diagnostičnih metod za to bolezen z uporabo tehnologije EEG.

Znanstveniki so v sodelovanju z zdravniki razvili naravni prehranski dodatek MemoMax®, ki temelji na aktivnih sestavinah naravnega izvora. Patentiran postopek izdelave kapsul zagotavlja visoko stopnjo absorpcije aktivnih sestavin, ki ugodno vplivajo na naše razpoloženje, spomin in koncentracijo.

MemoMax® je namenjen ljudem, ki:

·       imajo težave z učenjem,

·       imajo težave s koncentracijo in zbranostjo,

·       se med učenjem počutijo utrujeni in izčrpani,

·       imajo znake demence,

·       so izčrpani zaradi posledic stresa,

·       imajo slabo prekrvavitev.

Članek je bil prevzet s spletne strani Najzdravnik.com